Franc Vegelj, izkušnja s senzorjem Syai

Franc Vegelj. Foto: svet24

Franc je človek, ki je vajen živeti polno. Glasba je že desetletja del njegovega vsakdana – ansambli, zbori, vaje, nastopi, organizacija. Dolga leta je bil nenehno v pogonu, hkrati pa je, kot pravi sam, svojemu telesu tudi veliko vzel. Kadil je po dve in pol do tri škatlice cigaret na dan, stres je bil zanj nekaj povsem običajnega.

Potem je prišlo leto 2020.

Med časom korone se ni počutil najbolje in odšel je k zdravniku. Meritve so pokazale vrednost krvnega sladkorja kar 29,8 mmol/L in s tem potrdili sladkorno bolezen tipa 2.

»Takrat se je vse začelo. Dobil sem tablete in sladkor smo spravili približno na normalno raven.«

Čeprav je zdravljenje pomagalo, še vedno ni imel pravega občutka, kaj se z njegovim telesom dogaja iz dneva v dan. Nato mu je prijatelj Nikolaj, ki ima prav tako sladkorno bolezen tipa 2, predlagal senzor Syai.

»Na začetku mi ni bilo najbolj po volji,« prizna z nasmehom.

A odločil se je poskusiti. Danes pravi, da si življenja brez senzorja skoraj ne predstavlja več.

»Vse imam na telefonu. Takoj vidim, kaj pojem in koliko mi dvigne sladkor.«

Največje presenečenje je bila zanj bela moka. Kruh, testenine in podobna živila so se na grafu pokazala veliko bolj izrazito, kot je pričakoval. Zato zdaj žena doma peče kruh iz polnozrnate ali brezglutenske moke, sam pa je začel precej bolj premišljeno izbirati hrano.

»Ne gre za to, da si ničesar več ne privoščim. Ko grem igrat, je vedno tudi kaj sladkega. Ampak zdaj vsaj vem, kaj to naredi mojemu telesu.«

Pravi, da mu je senzor dal predvsem nadzor. Ne občutka omejevanja, ampak občutek, da lahko sproti prilagaja prehrano in se odloča bolj zavestno. Ena izkušnja mu je ostala posebej v spominu.

Ko je odšel na lov s prijateljem, se je nenadoma začel tresti. Pogledal je senzor - sladkor je padel na 3,7 mmol/L. »Takrat sem imel srečo, da je imel prijatelj pri sebi čokoladice in sladke penaste bananice. Pojedel sem jih in je bilo hitro bolje.«

Od takrat naprej vedno nosi nekaj sladkega s seboj. »To je bila zame velika šola. Zdaj tudi drugim povem, naj imajo s seboj vedno nekaj pri roki.«

Franc je z uporabo senzorja začel opažati tudi vpliv stresa. Dolga leta je vodil kar šest glasbenih skupin hkrati. Vaje, organizacija, nastopi in odgovornost so ustvarjali nenehno napetost.

»Vse se nabere. Pride dan, ko si stvari ne razporediš najbolje in te vse obremenjuje.«

Prav zato je nekatere obveznosti zmanjšal, da bi se telo nekoliko umirilo. »Stres zagotovo vpliva. To zdaj tudi vidim.«

Morda najbolj zgovoren je njegov pogled na strošek senzorja.

»Če mi prej ni bilo težko dati 300 evrov na mesec za cigarete, lahko tudi za zdravje nekaj dam.«

Ta stavek pove veliko o spremembi, ki jo je prinesla diagnoza. Ne gre več samo za zdravljenje bolezni, ampak za drugačen odnos do samega sebe.

Danes Franc normalno dela kot voznik, vodi zbore, igra glasbo in se pripravlja na operacijo kolka. Sladkorna bolezen je postala del njegovega življenja, ne pa njegova celotna zgodba. Pri senzorju Syai najbolj ceni preprostost.

»Sam si ga namestim, žena prelepi obliž in to je to.«

In ko ga vprašamo, ali bi ga priporočil drugim?

»Ja. Ker dobiš realno sliko. Ne ugibaš več, ampak vidiš, kaj se dejansko dogaja.«

Francova zgodba ni zgodba o popolni disciplini. Je zgodba o človeku, ki je po diagnozi začel bolj poslušati svoje telo, postopoma spreminjati navade in ugotovil, da je včasih največja sprememba prav to, da zdravje postane pomembnejše od starih rutin.